“Moje sanje ali nedolžnost, krepost in ljubezen”.
Dr. Gorazd Stariha je 19. maja 2011 v predavanju s povednim naslovom “Moje sanje ali nedolžnost, krepost in ljubezen”. O literarni stvaritvi, nastali v ljubljanskem zaporu v prvi polovici 19. Stoletja, predstavil življenje v preiskovalnem zaporu kranjskega deželnega sodišča na Žabjaku št. 82 v Ljubljani. Kar nekaj nepravilnosti, ki so se dogajale po zaporih, se je ohranilo v raznih zapisnikih preiskav in zaslišanj, ki so jih opravljale zaporniške oblasti. Med drugimi se je ena takih preiskav odvijala poleti 1836, ko je nekemu jetniku v preiskovalnem zaporu prekipelo zaradi domnevnega zapostavljanja. Pritožil se je nad robatostjo paznikov, ki naj bi se spozabljali celo tako daleč, da so jetnike tepli, jemali podkupnine in nečistovali z jetnicami, kar je bilo v tistem času, sodeč po pogostih prijavah, preiskavah in zaslišanjih, očitno kar pogost pojav. Nadalje je navedel, da naj bi nekemu jetniku, ki so mu obiskovalci v ječo prinašali denar, pazniki kupovali vino ter druge priboljške. Ker so ga med drugim oskrbeli tudi s pisalnim priborom, je na Žabjaku nastalo literarno delce, v katerem se avtor v slogu, ki spominja na Dantejevo slovito delo, sprehaja skozi razne sobane. V njih pokomentira in pokritizira sodobne dogodke, si da duška nad svojimi zasliševalci (sodnimi uradniki), izraža razočaranje nad (lažnim) prijateljstvom, ki ga je morda celo pripeljalo v keho. Privošči pa si tudi erotičen opis skorajšnjega ljubljenja, ki bi v njegovih časih zagotovo veljal za najtršo pornografijo. Pisanje seveda ni bilo namenjeno objavi in so ga našli ter zaplenili med preiskavo njegove celice, tako da se je kot dokazno gradivo ohranilo do današnjih dni, ko se hrani kot arhivsko gradivo v fondu deželnega sodišča v Ljubljani.
